Žal je treba govoriti o tem vprašanju. Potreba po tem obstaja, ker obstaja sam pojav in ker postanejo bhakte zmedeni, ko vidijo tovrstno neprimerno vedenje vaišnav. Po drugi strani pa je to odraz raznolikosti v zavesti Krišne. Zavest Krišne ne pomeni, da obstajajo samo čisti bhakte. Šrila Prabhupada nam je, prav tako kot Čaitanja Mahaprabhu, dal čisto vdano služenje, a to pomeni, da bo obstajal celotni spekter najrazličnejših bhakt, ki se bodo ukvarjali z zavestjo Krišne, od zelo striktnih in konzervativnih, pa vse do zelo liberalnih in nagnjenih k prilagajanju duhovnih standardov ali tistih, ki niso zelo zvesti glavnim načelom sad-acare in sadhane, kot jih je predstavil Šrila Prabhupada. To je pričakovati.

Ljudje so individui, pod vplivom različnih kombinacij gun materialne narave, izhajajo iz in zahajajo v različno družbo, imajo različne življenjske cilje. Posledica vsega tega je, da bodo, ko pridejo v stik z zavestjo Krišne, le-to izvajali različno. Neprijetnost pa se pojavi, kadar bhakte iščejo izgovore za razpuščeno ukvarjanje z zavestjo Krišne, kot da je to v redu in spremenljivo ter pravzaprav nič kaj takšnega, in kadar se posledično ne želijo dvigniti s te ravni.

Sprejemamo, da se bodo bhakte ukvarjali z zavestjo Krišne različno resno, da se bodo nekateri držali štirih regulativnih načel, drugi treh, spet nekateri dveh itd. Na podoben način bodo nekateri bolj dosledni, kar se tiče izogibanja gledanju televizije, filmov, uživanju prepovedane hrane, kave itd., spet drugi pa ne.

Kako se je temu mogoče izogniti? Ne moremo kar vse prisiliti, da se držijo samo ene vrste zavesti Krišne. A temelječ na Šrila Prabhupadovih naukih in knjigah, bi morali biti pripravljeni sprejeti, kakšni so standardi.

Kar se tiče gledanja televizije in filmov obstajata dve glavni pomanjkljivosti, ki se pojavljata ne glede na to, ali to počnemo redno ali pa samo občasno. Prva je, da ta medij zmeraj prikazuje omamljanje, slikovito spolno življenje, nasilje in igre na srečo. Zato gledanje pomeni kršenje regulativnih načel. Kakšen izgovor imamo, da se potrudimo, da bi gledali te aktivnosti kali-juge, ko pa se jih je že brez tega tako težko vzdržati? Celo kadar se sprehajamo po cesti, ko gremo po nakupih ali v harinamo ali sankirtano, nas bombardirajo s tovrstnimi sporočili, ki so nato izziv in celo grožnja za zavest resnega praktikanta. Zakaj bi torej želeli prinesti te stvari v lastni dom, da bodo vplivale še na otroke? Odgovor: ker imajo ljudje materialne želje in so se jim predali. K temu se bom čez trenutek znova vrnil …

Druga pomanjkljivost je, da se vse, kar vidimo, vtisne v srce oziroma zavest. Neobrzdano nasilje, spolnost, omamljanje, preklinjanje, nemoralno vedenje, omalovaževanje resničnih življenjskih vrednot in pravljični svetovi, ki na primer prikazujejo, kako Spiderman skače z zgradb in leti po zraku, se vtisnejo v naše srce. Nato pa bodo postali predmet naše meditacije, kajti ti vtisi kasneje priplavajo na površje. In to ne bo samo odsev v umu, temveč nekaj, kar bo v srcu ustvarilo nova semena materialnih želja in zalivalo tista semena želja, ki se tam že nahajajo. Torej to je zelo pogubno ravnanje.

A vrnimo se k prvi pomanjkljivosti, kršenju principov. Inicirani bhakte obljubijo, da se bodo držali štirih regulativnih načel. Ko je v zvezi s tem govora o brahmačarijih in sannjasijih, pravimo, da če celo samo razmišljajo o teh stvareh, že kršijo omenjena načela. Medtem ko imajo lahko grihasthe neko vrsto dovoljenja, pa se le-to nanaša zgolj na njihovo zakonsko bivanje. Nimajo dovoljenja za gledanje spolnih aktivnosti ali drugih reči. Tako je tudi zanje tako razmišljanje, gledanje in uživanje, vse skupaj samo kršenje načel. Kako lahko potem inicirani bhakta mirne vesti počne vse te stvari?

In kakšen je rezultat kršenja regulativnih načel? Zagrešimo greh. S tem pa zakompliciramo svoje duhovno življenje, se zapletemo v posvetno bivanje in trpimo posledice tega greha.

Ko grešimo, to vpliva na um. Posledica je, da se grešne želje vlečejo po srcu. Nato izplavajo, kot mehurčki iz blata, in postanejo vir drugih grešnih želja in dejanj. V končni fazi bodo bhakte počeli prav to, kar gledajo na televiziji ali v filmih. Če gledajo nezvestobo, bodo končali pri takih dejanjih. Če gledajo nasilje ali druge aktivnosti, pa bodo počeli to. Ko postanejo zmedeni in mislijo, da so materializem, egoizem in ponos na materialno telo končni cilj, postanejo bolj zavestni telesa in bolj sebični.

Vse to pa duši ovijalko vdanega služenja in povzroči, da postane duhovno življenje posameznika bolj ali manj nično oziroma prazno. In zakaj to storijo? Očitno zato, ker ne počno tistega, kar bi morali in to je peti Hare Krišna, poslušati Šrimad Bhagavatam in Čaitanja-čaritamrito. Teh aktivnosti ne izvajajo dovolj in brez žalitev. Tako nimajo dovolj duhovne moči, da bi se uprli socialnemu pritisku, ki ga izvajajo tisti, ki te stvari počnejo. Prav tako nimajo moči, da bi se uprli lastnim željam, ki so pri pogojeni duši še zmeraj prisotne.

Tako torej izgleda mešano vdano služenje. Prav. Morda lahko rečemo, da gre za posledico na široko zastavljenega pridiganja in razširjanja zavesti Krišne med najrazličnejše vrste ljudi.

Kaj je mogoče storiti? Nekateri bodo pač delovali tako. A tega delovanja še ne bi smeli izdajati za primernega in zaželenega ali pa govoriti, da takšno odstopanje ni kaj hudega in da je ugodno za oziroma, da bo pripeljalo do čistega vdanega služenja. V nasprotnem primeru bomo sčasoma postali kot druge religije, ki jih kritiziramo za nedosledno upoštevanje lastnih vrednot, religije, za katere jedenje krav ni prav pomembna reč. Nedavno sem bil v Veliki Britaniji, kjer je bilo to predmet razprave v medijih. Neka hindujska organizacija je nasprotovala izjavi, da hindujci ne jedo mesa. Javno so argumentirali, da so hindujci pravzaprav mesojedci. Danes je morda res dejstvo, da hindujci jedo meso. Toda postaviti se v situacijo, ko v medijih javno izjavljajo, da se v hinduizmu je meso, čeprav pred manj kot tridesetimi leti osemdeset odstotkov hindujcev ni jedlo mesa, je pokazatelj človeške pripravljenosti spreminjati standarde.

Vsakdo ima sicer prosto izbiro, toda biti mora zelo jasno, da je gledanje televizije in filmov v nasprotju s Šrila Prabhupadovimi navodili, da ni v redu, ter da gre za kompromis in nižanje standardov. Prav tako mora biti jasno, da nižji standard nakazuje, da gre za drugo vrsto bhakte, ki se razlikuje od tistega, ki se drži višjih standardov. Tudi če je bhakta, ki je v svoji zavesti Krišne napravil toliko kompromisov bolj fin, bolj prijazen in še marsikaj drugega, je to vsaj nekaj sad-acare. A to je ena plat, toda kam vodi mešanica televizije in filmov ter vdanega služenja?

Krišna pravi, yam yam vapi smaram bhavam. Ko um napolnimo z nepotrebnimi stvarmi in ko se te razvnamejo v srcu, je neizbežno, da bomo imeli temu primerno zavest. Ne bomo zavestni Krišne temveč Spidermana. Ne bomo zavestni Krišne. Kaj se bo zgodilo? V trenutku smrti ne bomo sposobni misliti na Krišno, kajti tega nismo vadili. Naše misli o Krišni so zadušili zatiralni, hitro gibajoči se, nasilni in agresivni mediji, ki svoje vtise zaklenejo v um. Ne bodo kar zlepa odšli. Treba jih bo očistiti in to je mogoče le s čistim vdanim služenjem.

Torej, yam yam vapi smaram bhavam, bhakte bodo razmišljali o teh stvareh. In kaj bo posledica tega? Bhakte bodo šli tja, kjer te stvari obstajajo. Spiderman-loka. Krasno! Kar pojdite tja …

Toda kako lahko pravi bhakta, ki resnično sledi Šrila Prabhupadi, mirne duše sedi in zapravlja čas z gledanjem takih stvari, ko pa ve, da je Šrila Prabhupada vstajal zjutraj ob enih in v tako zgodnjih urah garal, da bi nam dal Šrimad Bhagavatam in Čaitanja-čaritamrito? Žrtvoval je svoje življenje, ga s tem skrajšal, samo da bi mi lahko očistili svojo zavest, postavili Krišno v srce in bili tako sposobni misliti Nanj med tem, ko živimo v tem svetu, ter se ob zapustitvi tega sveta in tega telesa končno vrnili k Njemu.
Resnično upam, da se nikoli ne zapletem v takšne kompromise. Smatral bi, da sem nezvest in nehvaležen Šrila Prabhupadi. Upam, da se nikoli ne znajdem v položaju, kjer bi poskušal v imenu zavesti Krišne upravičiti lastno nezakonito in neumno ravnanje. Kajti če bi to storil, se ne bi smatral za Prabhupadovega človeka. Ne bi smatral, da sem tak človek, kot je Šrila Prabhupada pričakoval, da bodo njegovi pripadniki.

N. S. Šivarama Svami