N. M. Kripamoja das

ISKCON-ovi zakoni naj bi bili revolucionarni za sam par, za tiste okoli njega in za ves svet.

Nekako od šestdesetih let naprej oziroma od časa, ko so v zahodnih demokracijah mnogi mladi ljudje začeli dvomiti v tradicionalno kulturo svojih staršev, se je pogosto gledalo na institut zakona kot na nekaj, kar je bilo relevantno za prejšnjo dobo. Tako so začeli trditi, da je bila zakonska zveza, ki se sklepa javno, ki vsebuje religiozno in pravno obvezo do ene osebe ter traja do konca življenja, v preteklosti bistvena, sedaj pa ni več.

Argumenti proti poroki, ki se jih je v zadnjih desetletjih nabralo prav veliko, zvenijo nekako takole: v homo sapiensovih začetnih dneh, ko smo bili lovci in nabiralci ter ko je bilo življenje boj za obstanek, je imela predanost in (sicer kratka) vseživljenjska zveza med moškim in žensko svoj smisel. Samo tisti, ki so sprejeli takšno obliko sobivanja, so lahko vzgojili otroke in tako zagotovili obstoj naslednje biološke generacije. Naravna selekcija je zahtevala svoje.

Nato je bila izmišljena religija, veliko vezivo razvitih človeških družb. Šamani in duhovniki so z ustvarjanjem pravil glede zakonske zveze zagotovili kohezijo v družbi. Prav tako so ustvarili magične ceremonije, ki so pritegnile blagoslove nevidnih bogov na nebu. Le-ti so blagoslovili par in njuno zvezo napravili trajno.

V prejšnjem stoletju, ko ni bilo državnega sistema socialne pomoči, ko je bil družbeni položaj žensk občutno slabši od položaja moških in ko ni bili nobene stalno učinkovite metode za preprečevanje nosečnosti, je institut zakona, kot sta ga odobravala Cerkev in država, zagotavljal neko mero osebne zaščite in socialne stabilnosti.

Toda kakšen je položaj zakona v enaindvajsetem stoletju, ko so moški in ženske enakopravni, ko je toliko žensk izjavilo, da so trpele zaradi dominirajočih mož, ko se jih več ne smatra za lastnino mož, ko same upravljajo s svojim reprodukcijskim sistemom? Moški pa dvomijo o potrebi, da jih vso življenje bremeni partner, če le-tega ne ljubijo več in se upirajo zakonu o ločitvi, ki razdeljuje prej skupno premoženje na dva enaka dela. Če je ločitev tak finančni šok, zakaj bi se človek sploh poročil? Zagotovo mora obstajati kakšna boljša rešitev!

Njihov argument glasi, da če cenimo svobodo posameznika, če predanost zgolj enemu partnerju ni zmeraj uspešna in če je ločitev finančno tako pogubna, kakšna je potem korist od tako resne zaobljube in vdanosti? Bolje je, če se kot del poročnega dogovora vključi klavzula, ki omogoča izhod v sili ali z drugimi besedami, da zakonca živita skupaj tako dolgo, dokler jima to ustreza.

In če ne verjamemo več v bogove na nebu ali v kakršnega koli boga nasploh in če včasih enemu partnerju bolj ustreza, da zapusti drugega, kot pa da živi z njim, ali ni moralno bolje, ali pa vsaj moralno nevtralno, da se ločita?

Toda statistike razkrivajo, da kljub tem razumnim argumentom, ki so na prvi pogled logični in prepričljivi in ki dozdevno temeljijo na vrednotah kot sta svoboda posameznika in sočutje, po nekaj desetletjih življenja na njihovi osnovi, ti argumenti zmeraj ne zdržijo. Vse večja stopnja ločitev, odpor celo do poskusa ostati poročen in pesimizem, v katerega je zavit sam zakon, so botrovali ustvarjanju nesrečnih otrok in kronično zmedenih odraslih. Dokaze za to vidimo povsod okoli nas. Sama srž družbe, na čelu z zakonom, družino in sosesko, razpada z alarmantno stopnjo. Psihološke probleme druge generacije je mogoče videti na vsakem koraku. In morda bo šele pri tretji ali četrti generaciji resnično vidna cena razvodenelosti družbenih načel.

Nismo edini, ki so eksperimentirali z zavračanjem zakonske zveze in posledično starševsko neodgovornostjo. Družbena revolucija se ni začela v šestdesetih. Zgodovinarji nam lahko povedo, da je bilo mnogo civilizacij pred nami dekadentnih. Njihova izključna težnja po užitkih je pomendrala moralna načela in to pogosto v imenu sočutja in zdravega razuma. Družba, v kateri so prevladovale animalistične težnje, se je dezintegrirala in kot posledica tega so se bojevita plemena med seboj uničila v krvavih državljanskih vojnah.

Zakonska zveza je eno izmed tistih načel, na podlagi katerih praktično življenje ni zmeraj najbolj prijetno, saj zahteva disciplino, ki ohranja dolgoročno srečo posameznika in družbe. Omenjena dolgoročna sreča pa je najpomembnejša stvar v resnično razviti družbi. Pravzaprav je bil zakon zmeraj bistven del progresivnega življenja in stabilnosti družbe. Zadnjih nekaj desetletij je razkrilo, da alternative zakonski vdanosti in zvestobi povzročajo nezaupanje, osamljenost in, paradoksalno, pomanjkanje resnične osebne psihološke svobode. In ko se takšne negativne čustvene izkušnje razširijo in preplavijo na stotine in tisoče domov ter na milijone življenj, trpimo vsi.

Tako posamezniki kot celotna družba sedaj plačujemo visoko ceno za zanemarjanje partnerjev. V končni fazi ni nihče postal nič bolj srečen, zaradi cele vrste zvez, ki jih je imel. Grozne čustvene posledice, ki so jih utrpeli otroci, pa vidimo povsod okoli nas. Pomembna moralna načela, kot so dolžnost, obveza, zaupanje, lojalnost in delovati častno, je zamenjala kultura sebičnosti, ki ogroža najosnovnejše svoboščine, ki smo jih želeli ohraniti.

Celo v zahodnih demokracijah, kjer sta posameznikova svoboda in izbira najvišja, sveta koncepta, se razmere začenjajo spreminjati. Na nek način smo začeli opazovati nered, ki smo ga ustvarili, in znova vzpostavljati ravnotežje. Celo v Ameriki, deželi svobode, vse več ljudi gleda na vseživljenjsko zvezo z enim partnerjem in skupnim prebijanjem tudi skozi težke čase, kot na rešitev za mnoge družbene probleme. Vodilni misleci, tako religiozni kot sekularni, sedaj oznanjajo, da zakon ne predstavlja izgubo svobode, temveč da je bistven korak v osebnostni rasti, k dolgoročni sreči in k družbeni stabilnosti.

To pa še ne pomeni, da je ostati poročen z eno osebo postalo kaj lažje. Izzivi vseživljenjske zveze in predanosti so isti, kot so zmeraj bili. Potrebni so posameznikov trud, kompromisi, služenje drug drugemu ter predvsem pristna ljubezen in razumevanje. Poleg tega je potrebna še podpora sorodnikov in prijateljev ter stalno spominjanje o družbeni pomembnosti zakona.

V ISKCON-u imamo sveto poslanstvo ustvarjanja zavetja pred dobo kali. Mi smo Gibanje ljudi, ki se držijo večnih življenjskih načel, med katere spada tudi zakonska zveza. Ne verjamemo, da je zakon nastal zgolj kot posledica pragmatičnega biološkega parjenja ali kot priljubljeno družbeno vezivo, ki so si ga v davnini izmislili manipulativni duhovniki. Vse takšne ideje prihajajo od naturalistov, antropologov in sociologov, ki so v svoji iskreni želji, da obrazložijo družbene pojave z zornega kota svoje discipline, neizogibno prispevali k ustvarjanju miselnosti, ki stoji za današnjim problemom.

Verjamemo, da je zakon, v katerem bo večina nas preživela največji del svojega življenja, sveto mesto, ki nas lahko, če živimo v skladu z navodili svetih spisov, vodi k Bogu. In če nas bo na tisoče ISKCON-ovih vaišnavskih parov pokazalo, kako je to mogoče storiti in da to resnično vodi k dejanskemu duhovnemu dvigu, potem smo lahko v teh težkih časih veliko Gibanje. Če zares verjamemo v besede našega ustanovitelja-ačarje, potem bomo gledali na njegovo Gibanje, na naše Gibanje, kot na telo, ki lahko povzroči duhovno revolucijo v človeški družbi. Nič manj. To pa pomeni, da morajo biti naši zakoni revolucionarni. Na naše zakone ne bi smeli gledati zgolj kot na zaobljubo dveh oseb, temveč kot na daritev drugim, ki se nam bodo šele pridružili.

Ko bodo ljudje videli srečne pare in srečne družine, se nam bodo želeli pridružiti. Če smo sprejeli sveto zakonsko zaobljubo, katere priča je bil Bog, potem se moramo naučiti znanstvenih načel, kako ustvariti trajno, nezlomljivo partnerstvo. Moramo se pogovarjati o naših zakonih, jih spoštovati ter storiti vse, da jih podpremo in zaščitimo. Ne smemo ostati tiho, ko vidimo pare v težavah, temveč jim moramo pomagati ter nikoli in nikdar predlagati lahkega izhoda. Tako nas vse skupaj čaka izjemna nagrada: čustvena, družbena in duhovna. Naši pravnuki, bodoči ISKCON-ovi bhakte, pa nam bodo iz srca hvaležni.