Včeraj sem preživel nekaj ur skupaj z Radhanath Maharadžo.
Pogovarjala sva se in del tega pogovora je bil tudi posnet.
Maharadža je povedal zanimivo zgodbo, ki jo želim ponoviti,
ker je zelo poučna in razsvetljujoča.

Ko je Maharadža prvič prišel v Indijo, je iskal duhovno
življenje, smisel življenja. Takrat še ni vedel za zavest Krišne.
To je bilo leta 1968. Prišel je v Rišikeš, kjer je preživel kar nekaj
časa. Družil se je z jogiji, meditiral, se podvrgel askezi, jedel le
korenček na dan. Spoznal se je z najbolj slavnim jogijem tistega
časa, kar pomeni pred štiridesetimi leti, v Rišikešu, ki mu je
bilo ime Tattvala Baba. Živel je z njim. Jogi ga je naučil, kako
živeti v gozdu, kako preživeti na koreninicah in drugih stvareh,
ki rastejo v naravi. Poučil ga je tudi, kako zakuriti ogenj, živeti
v votlini in prenašati različne ekstremne razmere, ki so jim bili
izpostavljeni v Rišikešu. Živela pa nista ob reki, temveč kakšne
pol ure hoje od nje skozi gozd v smeri gora.

Maharadžo sem vprašal, ali je ta jogi dosegel kakšen določen
siddhi in ali je morda videl kaj takega? Odgovoril je, da osebno
ni bil priča čemu takemu, čeprav so Babo priznavali in cenili po
vsem Rišikešu. Videl pa je, da je včasih v meditaciji nepremično
sedel osemnajst ur na dan v neke vrste transu ali samadhiju.
Kakor koli že, ker je Baba postal tako popularen, so ga ljudje
pričeli obiskovati. Drugi, prav tako precej znani jogi, pa mu je
začel zavidati. Skrbelo ga je namreč, da bi Baba utegnil postati
bolj slaven, da bi imel več privržencev in vzbujal več pozornosti
od njega. Tako je ta jogi nekega dne prišel k Babi med tem, ko
se je ta kopal.Ustrelil ga je v hrbet in ga ubil.

Meni se je to zdelo naravnost neverjetno. Ljudje v Rišikešu
živijo v ekstremni vročini in mrazu, kar na prostem, izvajajo
najrazličnejšo askezo, živijo v votlinah, spijo na tleh, sami netijo
ogenj, jedo le surovo hrano, samo meditirajo in se prostovoljno
držijo zelo strogega reda. Počnejo vse te stvari, a umazanija v
njihovih srcih ostaja. Nečistoče s tem niso odstranjene. Zavist
v srcu ostaja, a ne zgolj zavist, kajti človek si lahko prizna, da
se tudi v njem pojavi zavist. A to še ne pomeni, da vaišnave
pokončajo druge ljudi, ki so njihovi tekmeci, ki si morda
pridobijo sloves naprednega bhakte. Prav nasprotno. Poskušajo
slaviti takšne bhakte, jim služiti in sprejeti kot Krišnovo voljo,
da nekdo, ki je dejansko bolj ponižen, bolj napreden in bolj
učen, postane cenjen in zaslovi. Celo materialistični ljudje
dvakrat razmislijo, preden ubijejo nekoga, ki ga smatrajo za
svojega tekmeca. Toda ta drugi jogi, čeprav je desetletja živel
na prostem in izvajal strogo askezo, se ni mogel osvoboditi ne
samo zavisti, temveč tudi jeze, zaradi katere ni bil sposoben
obvladati čutov in je zato preprosto ubil človeka. Popolnoma je
izgubil nadzor nad samim seboj, gune materialne narave so ga
povsem prevzele in ustrelil je Babo.

Tudi mi smo nagnjeni k temu, da sodimo duhovni napredek ljudi
na podlagi askeze, ki jo izvajajo, ali pa po katerem koli drugem
simptomu, kot na podlagi navezanosti na Krišno. V modernem,
»new age« svetu ljudje gledajo aure, poskušajo ljudem povedati
o prejšnjih življenjih, govorijo o branju tujih misli in drugih
trikih ter se zaradi vsega tega smatrajo za spiritualiste. Toda
prej omenjeni jogi se je držal verodostojnega, tradicionalnega
procesa in ga izvajal zelo resno, česar »new age«-rji ne počno,
saj je živel na prostem, v gozdu Rišikeša. A vseeno je njegovo
srce ostalo nespremenjeno, kajti potrebno je nekaj duhovnega,
transcendentalnega, kar bo prodrlo skozi plasti nezaželenih
stvari, vstopilo v srce in ga osvobodilo nečistoč. V današnji
dobi je to, nasti eva nasti eva nasti eva, le petje svetega imena.
Nič drugo ni učinkovito. Vsa druga askeza, ki jo mi izvajamo
in to v razumnih mejah, kot je na primer, da se držimo pravil
na dan Ekadaši, da na praznične dni postimo, da čutno uživamo
na kontroliran način in se vzdržujemo nekaterih vrst čutnega
uživanja nam je v pomoč. Toda to, kar nam bo zares pomagalo
napredovati v zavesti Krišne in kar daje napredek, ki ga cenijo
vaišnave, je navezanost na recitiranje Hare Krišna. Pomembno
je, kako dobro nekdo izgovarja mantro, kako razločno, koliko je
navezan na to petje. In slej kot prej bo transcendentalna zvočna
vibracija očistila srce in pripeljala duhovnega praktikanta na
duhovno raven. Tega pa ni mogoče doseči z nobeno drugo
metodo, še posebej dandanes. gatir anyatha, to je edini način.
Če želimo doseči cilj, je to edina metoda. Zgodba, ki sem jo
povedal, pa se mi zdi dober dokaz za to, da drugi procesi, če se
izrazim na kratko, dejansko ne učinkujejo.

Kot zanimivost naj povem še, da je drugi, prej omenjeni jogi,
po nekaj letih zapora spet prišel na prostost. Znova se je nastanil
v Rišikešu in spet je zavidal nekemu jogiju, ki je postajal vse
bolj popularen, in ubil tudi njega. Spet je končal v zaporu, a po
nekaj letih je znova prišel na prostost in sedaj spet živi na istem
področju. Videli bomo, kdo bo naslednji na njegovem seznamu
… Hare Krišna!

Kot je rečeno v Šrimad Bhagavatamu in kot je razlagal Šrila
Prabhupada, oseba, ki greši, pa čeprav se zaveda posledic
svojega delovanja, nadaljuje z grešnim delovanjem, če njeno
srce ostaja nečisto, ker … prakrte kriyamanani gunai karmani
sarvasah, jo k temu prisiljuje njena nižja narava, ki je pod
vplivom gun materialne narave.

Šivarama Svami