Mahabharata priča o trenutku, ko se je Devavrata, veliki bhakta Gospoda Krišne in eden dvanajstih Mahadžan (edinih oseb, skozi katere Krišna spregovori znanost o vdanem služenju) v prid zadovoljstvu svojega očeta Kralja Šantanuja in navkljub lastnim željam in načrtom zaobljubil dosmrtnem celibatu. Zaradi njegovega močnega karakterja in resnosti v zaobljubi so mu polbogovi podarili svoje blagoslove, od očeta pa je dobil celo blagoslov iccha-mrtyu, s katerim je lahko sam izbral trenutek svoje smrti. Od takrat naprej je Devavrata nosil ime Bhišma ali >>mož strašanske zaobljube<<. Bhišmovo življenje je lahko izvrstna iztočnica za razmišljanje o vlogi zaobljub v našem življenju.

Človeško življenje se od živalskega ne razlikuje veliko. Vsi jemo,
spimo, se borimo in razmnožujemo. Le človek pa je sposoben razmišljati
o višjem cilju, svoja dejanja prilagoditi doseganju le-tega ter
onstran sledenja vedno prisotnih nagonov analizirati svoje delovanje.
Le ljudje smo torej sposobni usmerjati sami sebe. Gune materialne
narave upravljajo z materialnim svetom, v naši moči pa je, da svoje
delovanje, razpoloženja, naravnanosti in stanja duha z pomočjo želje
usmerjamo v Zavest Krišne.

Ker je narava uma, ki vodi vse naše besede in delo čančala ali nemirna
in neregulirana, ačarje, naši duhovni učitelji v procesu vdanega
služenja zavoljo pravilne usmeritve uma priporočajo zaobljubo ali
vrato. Le-ta bhakti, če jo seveda spoštuje, omogoči pravilno in Krišne
zavestno delovanje neglede na težnje nemirnega uma. Pa tudi Krišna
dobi priložnost, da uvidi našo odločnost in iskrenost v doseganju
duhovnih ciljev.
Šrila Prabhupada nam je v ISKCON-u predstavil pet najbolj pomembnih
zaobljub, med katerimi je na prvo mesto postavil redno izgovarjanje
vsaj šestnajstih krogov Hare Krišna Mantre dnevno. Sveta imena Krišna,
Hare in Rama umirijo um, nam razkrijejo vse o Krišni in o našem odnosu
z Njim.

Poleg petih osnovnih zaobljub v Zavesti Krišne je priporočeno tudi, da
bhakta v skladu s svojo naravo in sposobnostmi Guruju in Krišni podari
še več v svoji odločnosti in zaobljubah. Lepa priložnost za to je
mesec Damodar. V tem času se bhakte zaobljubimo bolj osredotočenem
mantranju in študiju svetih spisov, oboževanju Božanstev, romanju na
sveta mesta ter drugim aktivnostim vdanega služenja. Krišna je tako še
posebej dostopen ter bhakto v skladu z >>ye yatha mam prapadyante<< tudi
nagradi z duhovnimi spoznanji.

Najbolj primerno je svoje kartik-vrate ali zaobljube v mesecu Damodari
osredotočiti na Krišnovo zadovoljstvo in na petje Svetih Imen. V
preteklih letih in tudi danes vidimo, kako nekateri izkoristijo ta
mesec za vrate, ki niso popolnoma duhovne narave; ne jedo določene
hrane, da bi shujšali, Krišno prosijo za moža in tako naprej…
Potrebno je opozoriti, da to ni prava duhovna motivacija in zato ne bo
obrodila Krišne zavestnih sadov, ampak bo osebo pahnila v še globljo
materialno pogojenost. Pomembno je tudi, da poskusimo zaobljube, ki se
jih držimo v mesecu Damodari, spoštujemo tudi, ko je tega že konec.

Od Bhišma pančaka Ekadašija do Tulasi Šalagram Vivahe se bo mesec
Damodar s svojimi petimi duhovno najmočnejšimi dnevi tudi zaključeval.
Duhovne zaobljube, ki si jih zadamo in jih spoštujemo v teh dneh,
imajo še večjo moč, zato Vajšnave pozivamo k še bolj resni
usmerjenosti k zadovoljevanju Guruja, Šrila Prabhupada in Krišne.

Če je Krišna s svojim načrtom dovolil in celo nagradil Bhišmo za
njegova dharmična dejanja, bo gotovo nagradil vsakogar za njegova ali
njena transcendentalna dejanja! Ya yatha mam prapadyante… Krišna
nas nagradi, kakor se mu predamo in isto velja za Šrila Prabhupada,
osebo, ki nam je ponudila možnost, da se osebno in skupaj, v sankirtan
gibanju družimo s Krišno v obliki Njegovega Svetega Imena. Šrila
Prabhupada nam je ponudil nekaj vrat in nam odprl vrata v Duhovni
Svet. Param vijayate sri-krsna-sankirtanam.

Parašurama Das