Hare Krišna info

Gaudiya vaisnava siddhanta predstavlja čaščenje Krsne, skupaj z Srimati Radharani v Vrndavanu kot najvišji aspekt Absolutne Resnice!
Vso ostalo čaščenje, znotraj vedske tradicije in v skladu z drugimi sistemi čaščenja Boga, je temu podrejeno, saj le spontano vdano služenje Božanskemu paru ni obremenjeno s strahospoštovanjem. Krsna, kot vsaka velika oseba, ima več vlog: stvarnik, nadzornik, sin, prijatelj, soprog, ljubimec,… Bolj intimna ko je Njegova vloga, globlji je odnos. Tako je v skladu z vedskim razumevanjem odnos v vlogi, recimo, pomočnice Krsovih ljubimk predstavlja višji aspekt Absolutne resnice kot odnos, kjer Bhagavan deluje kot upravljalec Vaikuntha planeta.

Slednji so bili dostikrat označeni kot mesto, kjer Gospoda Narayano bhakte slavijo v duhu strahospoštovanja. Torej manj vredni, kaj ne?

Še Sri Caitanya Caritamrta pravi “Navezanost na Krsno delimo na dve kategoriji. Prva je navezanost v strahospoštovanju, druga pa je čista navezanost brez spoštovanja.” Drugo najdemo v Vrdavanu, prvo v Mathuri, Dwaraki in Vaikunthi.

Dovolimo si analizirati zgornjo izjavo in opozoriti na zmoto, ki se jo bhakte, navadno v navalu “občutka pomembnosti”, oprimemo in delimo z drugimi. Ko Srila Prabhupada omenja služenje Bhagavanu na Vaikunthi, ga označi z “awe and reverence” ali “awe and veneration”, kar v prevodu pomeni “začudenje in spoštovanje” ter “začudenje in čaščenje”. Nikakor pa Prabhupadove definicije ne zajadrajo v, med bhaktami dotikrat uporabljeno, strahospoštovanje.

Vaikuntha je mesto, kjer duše z ljubeznijo, na čelu z mnogimi Lakšmi nesebično služijo Gospodarju! Njihova ljubezen temelji na spoštovanju in začudenju (nad Njegovim veličastjem), nikoli iz strahu. Že v materialni ljubezni (recimo, za voljo argumenta, da ta sploh obstaja) je glavni steber svobodna volja. Kaj šele čista dohovna navezanost na Krišno! Strah in služenje z ljubeznijo sta sva popolnoma nasprotna pola.

Naša ideja o tem, da obstaja še drugačno čaščenje Boga kot tisti, ki ga poudarja Šrila Prabhupada, najverjetneje izvira iz naših kulturnih pogojenosti. Vzgojeni smo bili v več ali manj katoliškem okolju, kjer strahospoštovalni odnos, božji bič, večna poguba za nepokoro, … spadajo v kontekst “bogoslužja” in niso čisto narobe (Bog je konec koncev samo eden), ne pašejo pa popolnoma v “našo sliko”. Boga sicer degradirajo na nič več kot razsodnika za materilane dejavnosti, a vedeti moramo, da so tudi v omenjeni tradiciji skozi stoletja brisali sladkost odnosa z Njim in dodajali “od človeka narejena” pravila, ki so bolj kot religiji služila instituciji. Ta pa nima nikakršne povezave s čistim ljubezenskim služenjem Laksmi Devi in Gospodu Narayani na planetih Vaikunthe.

Če se s tem razumevanjem še enkrat ozremo na zgornji verz, z velikim olajšanjem ugotovimo, da pravi “Navezanost na Krsno delimo na dve kategoriji. Prva je navezanost začudenja in spoštovanja, druga pa je čista navezanost brez spoštovanja.” Vse je torej bez prisile, brez srahu! Ne glede na to, da šastra poudari čistost druge, je tudi prva še vedno navezanost in je ne gre, kot pravijo na drugi strani Luže “Look down your nose at it!”.

V skladu s Srila Bhaktisiddhanto Saraswatijem, po milosti duhovnega učitelja učenec postopno spoznatranscendentalni položaj Gospoda Narayanae, ki mu z začudenjem in spoštovanjem služi stotine in tisoče boginj sreče. SB 11.2.37,komentar

Parašurama das