Mogoče bo nekoga presenetila povezava med naslovom in temo, ki bo obravnava tega članka. Šport v materijalnem smislu pomeni neki vrhunec tekmovalne želje in izpolnitve svojega ega. To pa ima stranske proizvode slave, imena, uživanja v nasprotnem spolu itd. Zanimiva mi je bila prva izkušnja, ko sem prebral Šrimad Bhagavatam. Prvi verz, ki izostavlja Krišno kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, nisem kaj dosti razumel, niti mu nisem posvečal preveč pozornosti. Bolj pa je mojo pozornost pritegnil drugi verz, ki govori o tem, da je ta spis namenjen tistim, ki so brez zavisti in so izgubili okus za tekomvalno naravo tega materijalnega sveta. To je tisto, kar sem iskal sem pomislil. Ali pa se mogoče predobro sliši, da bi bilo res. Hmmm, noodločil sem se, da stvari dam možnost. In tako sem nadaljeval z branjem.

Moje iskušnje z negativnimi učinki tekmovalne narave so bile tako iz
privatnega življenja, ko sem okusil zavist telesnega strica. Po drugi
strani pa tudi zavist in negativne želje ljudi v športu. Nekoč so mi
tako imenovani prijatelji “po nesreči nastavili” par kil preveč na eno
strani, tako da sem pri dvigu nad 200 kg si poškodoval komolec in sem
bil nekaj časa nezmožen karkoli narediti. No, tako sem spoznal, da v
materijalnem smislu ne moreš zaupati nikomur, ker je vsak pod vplivom
temnih sil svoje notranjosti. Po drugi strani pa to ne pomeni, da je
oseba avtomatično slaba. Včasih jo premaga negativna plat ali po
domače rečeno pogojenost, ki jo oseba nosi s seboj iz telesa v telo.
Čeprav sem bil v športu zelo uspešen in sem stvar jemal kot izziv s
samim seboj in nisem posvečal preveč pozornosti na to, koliko so
uspeli drugi, sem videl, da ni vedno pri vseh tako. Zato nisem videl
prevelike želje, da bi se družil z drugimi športniki. Tu pa sem na že
na samem začetku dobil sporočilo, da je duhovno znanje Šrimad
Bhagavatama za ljudi, ki so opustili zavist in željo po tekmovanju.
Globokega sporočila tega verza še vedno ne razumem, sem pa dobil s tem
verzom kar neko realizacijo. Ta verz nam da smernico, da vidimo v
kolikršni meri smo dejansko postali bhakte, ali v kolikršni meri smo
še vedno del materijalnega sveta. Kaj v resnici se dogaja v našem
srcu, ko nekdo napreduje v duhovnem življenju bolj kot mi sami. Kaj ko
ima nekdo večjo materijalno ali duhovno srečo. Ali smo veseli, ali po
principu “trpljenje ima rado svojega sopotnika” tudi drugim privoščimo
vsaj enako nesrečo, če ne večjo kot imamo sami. Ali želimo, da če je
nam težko prakticirati duhovnost drugim bilo vsaj malce bolj težko.
Ali ne premišljujemo zakaj nismo mi najboljši bhakta, in zakaj nas vsi
dejansko ne vidijo kako specijalni smo. Kot v tekmovanju na 100
metrov, kjer štejejo medalje. Zlata je najboljša. Četudi dobimo srebro
ali bron, nismo vredni preveč. Če pa nismo pridobili kolajne
pravzaprav nismo dobili nobene pozornosti. Zato v duhovnosti
velikokrat izgubimo entuzijazem, ker ne vidimo, da nam drugi ploskajo,
da nas hvalijo in ne vidijo kako posebni smo. Potem iščemo to v
materijalnih aktivnostih. Toda, ali se ni v ravno omenjenem 2 verzu
Šrimad Bhagavatama izpostavila kvalifikacija za vstop v svet Šrimad
Bhagavatama, duhovne sreče in popolnosti. Duhovne aktivnosti temeljijo
na našem odnosu z Krišno in ne na primerjavi z drugimi bhaktami. Če s
svojo aktivnostjo po najboljši meri lahko naredimo nekaj, kar bo
naredilo Krišno zadovoljnega, potem je to popolnost in se ta aktivnost
ne sme primerjati z aktivnostjo drugega bhakte. Krišna ni poslovnež,
da bi gledal koliko denarja nekdo da njemu, koliko drugih bhakt je ta
oseba premagala v tekmovanju za prvo mesto, položaj itd. Krišna hoče
odnos z osebo, ki temelji na zaupnem odnosu med Krišno in tem bhakto.
Tako Krišni ni važno, kdo je prišel prvi na cilj in kdo zadnji. Mogoče
bo ravno tisti neopazni zadni prvi pri Krišni. Če slučajno mi osebno
nismo prvi in najboljši, potem posredno ali neposredno krivimo Krišno,
zakaj je pristranski. Tako se zavist in tekmovalna narava preneseta na
Krišno, ker dejansko je on edina oseba, ki odloča in omogoča, da nekdo
lahko bolj napreduje od nas.
Neka oseba me je pred kratkim vprašala, če oseba, ki sprejme pot
bhakti yoge pridobi vse dobre kvalitete in postane prosta vse zavisti,
pohlepa, gneva itd. Odgovoril sem ji, da teoretično je oseba prosta,
ker je v procesu, da se reši tega. Dejansko je petje svetih imen tako
močno, da lahko osebo v trenutku očisti vseh teh stvari. Toda problem
je, ker se hočemo upirati, in to zato, ker si rezultate bhakti yoge
predstavljamo na drugačem način. Mi osebno mislimo, da mora proces
bhakti nam osebno omogočiti pozicijo posebne osebe, nekoga, ki bo
dobil zlato medaljo itd. Zato ne dobimo prvotnega učinka petja svetih
imen. V najboljšem primeru postopoma dopuščamo, da nas sveto ime
očisti s tem, ko vidimo katere stvari delamo narobe in se kesamo. V
najslabšem primeru pa postanemo vase zagledani in mislimo, da smo
postali tako čisti, da imajo v resnici samo vsi drugi problem razen
nas. Tako so v naših očeh vsi, ki ne ustrezajo našem pogledu obsojeni
na propad. Mi pa smo tisti, ko bodo z zlato medaljo prišli h Krišni.
Ali res?
Preprosta izjava Šrila Prabhupade, da moramo sodelovati, da bi ga
zadovoljili, je res globoka, ker dejansko pokaže bistvo celega 2 verza
kaitava dharma projitah. Da bi dejansko lahko sodelovali moramo biti
prosti zavisti in željo po tekmovanju. Ne moremo si obesiti na vrat
zlato medaljo in hoteti izstopati. Moramo postati član množice bhakt
in sodelovati z njimi in znotraj sebe poiskati srečo v odnosu z Krišno
namesto sreče, ki izhaja iz minljivih stvari kot so slava, položaj,
zmaga itd. Le tako bo naše srce postalo mesto, kamor bo vstopil Šrimad
Bhagavatam v poosebljeni obliki kot smejoči Gospod Krišna. To bo
popolnost našega življenja. Zavedli pa se bomo, da nismo nič
posebnega, ker ima Gospod Krišna že nešteto bolj kvalificiranih slug v
katerih srcih je, naša velika sreča pa je, da je z nami.

Damana Krišna das