Obisk pri Njegovi Svetosti Jayapataka Swamiju

Po dolgem času in preprekah sem vendar prišel v Mumbai. V Vrindavanu sem jaz
enkrat zbolel, mamo pa je na tla zbila krava, ki ni dobila prasadama. Tako
sem v Mumbai prišel en mesec kasneje kot je bilo načrtovano. Po parih dneh v
Chowpatiju smo se napotili proti Mira Road, kjer je v Bhaktivedanta hospital
na zdravljenju moj in tudi duhovni učitelj mnogih slovenskih bhakt Njegova
Svetost Jayapataka Swami Maharadža. Njegova bolezen je bila zelo čudna, ker
je dobil možgansko krvavitev ravno v predelu, kjer se nahaja kontrolna plošča za
celotno telo. Drugi deli možganov so bili neprizadeti. Tako je izgledalo, kot
da je Gospod Krišna izključil stikalo telesa, vendar predel možganov v
katerem naj bi bila zavest (Mi bhakte vemo, da je zavest duša.) Ko sem videl
svojega duhovnega učitelja sem bil presenečen in malce tudi šokiran. Glede
na vso moč in energijo od prej je njegovo telo dejansko izgledalo drugačno.
Takoj me je vprašal, kje je moja mama, kje je žena in kako je moj sin. Dva
dni pred njegovo kapjo je govoril z mano in otroku namazal glavo z Narasimha
oljem in mu dal blagoslove. Čeprav je vmes minilo 2 meseca napol zavestnega
in nezavestnega stanja se mi je zdelo, kot da se v resnici ni nič zgodilo.
Ponavadi imajo ljudje veliko večji problem z zavestjo kot pa telesom. Domovi
za stare so polni senilnih, pozabljivih in mentalno motenih ljudi, ki se
težko zavedajo svojega pravega stanja. Ko vidiš, da je nekdo kot Jayapataka
Maharadža telesno še vedno zelo poškodovan, vendar je njegova zavest ista kot
prej, dobiš realizacijo, kaj pomeni biti oseba izven telesnega obstoja. Jaz
dobro poznam sebe in verjetno vsi dobro poznate sebe enako kot jaz. Moja
zavest, počutje nihajo glede na telesno stanje, počutje itd. V bistvu bi
lahko rekli, da nihamo glede na svojstva materialne narave, ki na nas
trenutno, v določenem časovnem obdobju vplivajo. In na to, kako zadovoljni
smo s svojim trenutnim stanjem. Oseba z gripo v postelji bo premišljevala
kako je prikrajšana zaradi diete, bolečin, glavobola itd. Ne more iti ven, v
družbo, delovati po svojih željah itd. Vse to, skupno stanje uma in telesa,
bo izgledalo bolj ubogo. Pri svojem duhovnem učitelju pa sem dobil
realizacijo, kako se dejansko ne vznemirja s stanjem telesa. Pogovarja se z
bhaktami, sledi svojo strogo sadhano itd. In tako me oseba, ki je skoraj
zapustila telo in je bila nezavestna toliko časa vpraša o vseh podrobnostih, ki
so se dogodile. Povprečni bhakta pri svoji normalni zavesti se ne bi spomnil
polovice teh podrobnosti, kaj šele če bi preživel možgansko kap, ki je do sedaj v
zgodovini medicine ni preživel še nihče. Tako v praksi lahko dobimo
realizacijo, kam nas mora voditi naša duhovna praksa in kakšne simptome moramo
razviti. Krišna to dobro razlaga v Šrimad Bhagavad-giti v verzu 2.58, kaj
pomeni popolna zavest. Oseba, ki lahko čute potegne v notranjo dimenzijo,
kot želva, taka oseba ima popolno zavest. Velikokrat sodimo duhovne osebe po
raznih kriterijih ali pa se čudimo, da nekdo kot duhovni učitelj lahko pride
pod vpliv kapi in ostane v zelo kritičnem duhovnem stanju. Problem je, če
smatramo telo za pomembno, kar pa osebe proste telesne
koncepcije ne smatrajo. Duhovni učitelj ni zdrava oseba, jogi z mističnimi močmi,
popolni menedžer, oseba, ki živi na prani ali pa nekdo, ki živi kot popolni
revež. Je oseba brez telesne koncepcije in oseba, ki nima drugega interesa
kot služiti Krišni. Moj prvi vtis duhovnega učitelja je bila bolečina, in
nekje zadaj tudi dvom o njegovi duhovni poziciji, ko pa sem analiziral
stvari po kriterijih svetih spisov, sem prišel do zanimivih zaključkov.
Prišel sem do zaključka, da moramo duhovne osebe sprejeti izven telesnih
konceptov, socialnih norm in tistega, kar mislimo, da je znanje. Moramo ga
sprejeti izključno po znanju, ki ga podaja Gospod Krišna v Bhagavad-giti.
Duhovnemu učitelju sem dejal, da izgleda poln moči, na kar se je sarkastično
zasmejal, ker v bistvu nisem to iskreno mislil, ampak sem samo rekel, da bi
se boljše počutil. Nisem pa se zavedal, da oseba brez telesnega koncepta
tega ne potrebuje. Dal sem mu kavačo, za katero sem mantral mantre 2 meseca
in pol. Potem pa sem se poslovil, ker nisem hotel, da bi mu nepotrebno jemal
čas. Bolje, da svoj čas posvetim razvoju svoje zavesti in pridiganju, ker
to je tisto, kar je želja duhovnega učitelja in Šrila Prabhupade. Da
razvijem svojo zavest do popolnosti in poskušam deliti duhovno znanje z
drugimi. Šrila Jayapataka Swami Maharadža se zahvaljuje vsem bhaktam za
molitve in vsekakor se veseli družbe slovenskih bhakt, ki so mu zelo dragi.
Njegovo okrevanje je zelo čudežno in nihče ne more dojemati kako poteka. Ne
poteka po nobeni zdravstveni ali materialni logiki. In zdravniki se
sprašujejo, kakšen je naslednji korak. Gospod Krišna je tisti, ki odloča o vsem
in tako se bhakte zaprosi, da čeprav ima Šrila Jayapataka Swami veliko
boljše telesno stanje, da vseeno nadaljujejo svoje molitve, strogosti itd.

Vaš sluga
Damana Krishna das