Leta 1898, malo potem, ko je Šrila Bhaktivinoda Thakur izgradil Svananda Surabhi Kundžo, v Godrumadvipi, Navadvipa Dhamu, je Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakur srečal prvič svojega duhovnega učitelja Šrila Gaurakišora. Na ta dan je poosebljeni najvišji blagoslov v učenskem nasledstvu od Rupa Goswamija, Paramahamsa Šrila Gaurakišora dasa Babdži sledeč neposrednemu navodilu Šri Varšabhanavi devi (Radharani) pojoč z tarnajočim glasom prispel v Surabhi Kundžo. Transcendentalni dragulj med osebami v najvišjem odvojenem redu, avadhuta, je nosil kapo narejeno iz tigrove kože in košaro z različnimi stvarmi za opravljenje svojega vdanega služenja. Šrila Bhaktisiddhanti Sarasvati Thakurju je dal par kosov vrvi za štetje svetih imen, štampiljko za tilak z inicijalkami Hare Krišna, kapo iz tigrove kože in pripomočke za čaščenje. Šrila Gaurakišora je košaro in kapo dobil od svojega duhovnega učitelja Šrila Bhagavad dasa Babadžija. V januarju leta 1900 pa je Šrila Gaurakišora iniciran Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakurja.

Veliki bhakta, Šrila Gaurakišora dasa babadži je velikokrat obiskal Surabhi Kundžo, da bi poslušal Bhaktivinodova tolmačanje Šrimad Bhagavatama. Ponavadi bi prispel ob treh popoldne in odšel ob petih popoldne. Velikokrat je prespal v kotu Surabhi kundže v majhni hiški. Včasih pa je bival v Amaladžodi, blizu Surabhi kundže, v okrožju Parddhamana. Zopet drugič bi bival v Pradjumna kundži, prebivališču Šri Kšetranatha Bhaktinidhija in Šri Vipina Biharija. Zbral bi suh les in stare odvržene glinene posode in jih postavil tam na verando. Čatopadhjaja Bhakti Bringa bi tudi redno prihajal v Navadvipa Dham, da bi poslušal predavanja Šrila Bhaktivinoda.Občasno bi Šrila Gaurakišora sprejel prasadam v Surabhi kundži, velikokrat pa bi postil in pod nobenim pogojen ne bi sprejel prasadama, ali pa skuhal zase. Zopet včasih bi deloval, kot da ga je napadla bolezen in ima norost in slepoto. Šrila Bhaktivinode Thakura je proskrbel za pravilno dijeto, toda v njegovo nezadovoljstvo je Babadži Maharadža nadaljeval s svojim ekstremnim asketizmom. Nikoli ni dal pažnje dijeti, ki mu jo je priskrbel Bhaktivinoda Thakur in je zaradi svojega asketizma skoraj popolnoma oslepel.

Leta 1908 pa je Šrila Gaurakišora popolnoma zgubil svojo moč zunanjega videnja. V letu, ki je sledilo je prenehal z vsem potovanjem in bival v Navadvipi. Izgradil si je majhno hiško v Pradjumna kunži, ki je bila pred tem last preminulega Saračandre Vasuja iz Južne Kalkute. Tam bi pel sveta imena in izvajal svoje čaščenje Gospoda Krišne. Ko je tako izgubil zunanji stik z svetom, je Šri Gaurakišora deloval tako, kot da ne ve ali je oblečen ali ne. V takem stanju bi odšel plavati v reko Sarasvati z vso obleko odpeto. Potem pa bi vstopil v svojo hiško in z glookim glasom klical gopije, spremljevalke Krišne.